Problem neizraslega ali impaktiranega zoba
Eden od kompleksnejših problemov, s katerim se srečujemo v ortodontski praksi, je retencija / impakcija zoba. To je, kadar zob ne izraste v zobnem loku na mestu mlečnega predhodnika, temveč ostane blokiran, zadržan v kosti. Vzrok impakcij je lahko različen: genetika, prezgodnja izguba mlečnega predhodnika, ankiloza (zob zarastel z okolno kostjo in ga ne moremo premikati), nadštevilčni zob ali odonton (vrsta tumorja).
Obstoj blokiranega trajnega zoba se ugotavlja s pregledom ortopantomograma – dvodimenzionalnega rentgenskega posnetka vseh zob, čeljusti, sklepov, sinusov, itd. Neizrasel zob s svojim premikom skozi kost pogosto povzroči poškodbe, resorbcijo korena sosednjih zob oziroma destruktivno deluje na okolico.
Položaj zoba in njegovih razmerij do okolnih struktur lahko natančno ugotovimo le s tridimenzionalnim ConeBeam CT posnetkom (CBCT). Na posnetku vidimo ali je neizrasel zob pred ali za okolnimi strukturami ter tako na temelju tega določimo, s katere strani mu bomo pristopili, ko za to pride čas.
Po postavitvi diagnoze in določitve plana terapije postavljamo fiksni ortodontski aparat za zobe, s katerim odpiramo prostor neizraslemu zobu in stabiliziramo celoten zobni lok. Po ustvarjenih pogojih pristopimo h kortikotomiji, posegu s katerim oralni kirurg dvigne zobno meso. Tekom operacije ortodont na zob postavlja element, s pomočjo katerega bo v naslednjih mesecih postopoma izvlekel zob in ga usmerjal na njegov položaj v zobnem loku.
V redkih primerih se impaktirani zob v popolnosti odstranjuje, saj bi njegovo izvlečenje izzvalo prevelike poškodbe sosednjih zob in kosti. Če je zob postavljen tako, da bi celo njegova odstranitev pustila preveliko škodo v kosti, sam pa ne škodi sosednjim zobem, se ga pusti v kosti in pogosto radiološko spremlja.